Jelka Reichman: Vedno sem želela čim več in boljše

Njeni prikupni pravljični junaki krasijo več kot dvesto knjižnih projektov – med njimi sta tudi zbirka Jelkinih ilustracij za najlepše slovenske otroške pesmi Rasla je Jelka, ki je izšla leta 2019 ob ilustratorkinem 80. rojstnem dnevu, in pa najnovejša slikanica Medvedja mamica iz legendarne knjige Moj prijatelj Piki Jakob.
 

Z Mladinsko knjigo ste povezani že več kot 55 let, od prve izdaje pravljice Šivilja in škarjice, ki je izšla leta 1964. Kako se spominjate svojih začetkov?

Bilo me je zelo strah. Nisem zaupala vase. Še danes, po vseh teh letih in uspehu, sem skeptična do svojega dela. Ko sem hodila po stopnicah do takratne urednice, gospe Kristine Brenkove, sem se zelo bala. A mi je dala odskočno desko. Prvo moje delo je bila pravljica Šivilja in škarjice. In sicer stara različica, še v čisto preprosti obliki. Še danes vem, kako je rekla: »Veste, desetkrat ste lahko akademska slikarka, pa še ni rečeno, da ste za ilustracijo.« Meni pa je ušlo: »O, pa sem.« Gospa je osupnila. Bila je le gospa, jaz pa smrklja, stara enaindvajset, dvaindvajset let. Potem sem se malo potegnila nazaj: »Profesor Pregelj je rekel, da bi bila primerna.« Takrat je prisluhnila, saj ga je poznala. »Profesor Pregelj?« »Ja, on je rekel, da bi bila prav za to.« Še malo je počakala, nato pa vprašala, ali poznam zgodbo Dragotina Ketteja o šivilji in škarjicah. »Seveda, saj jo znam na pamet.« »No,« je rekla, »potem pa čim prej naredite par skic.« To je bil začetek. Tako sem prišla notri. Čez štirinajst dni me je poklicala in mi rekla: »Imam veselo novico. Naredite osem podob.« To je bilo prvo.

Sledile so manjše knjižice, leporele. Prav se mi zdi, da mi jih je dala delati. Ne more vsak, ki priteče z akademije, kar takoj dobiti veliko slikanico. To je hud manever. Mislim, da nikomur ni v škodo, to govorim za mlade, če najprej dobijo kilometrino. Ni tako enostavno risati, kot ljudje mislijo. Usedeš se, pa narišeš … (vzdih) Sproti se učiš, gradiš se. Toliko sem stara in toliko dela je za mano, pa bi vedno želela čim več in boljše. Ker nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo lahko narejeno tudi boljše.
 

Vaš 80. rojstni dan je leta 2019 zaznamovala antologija ilustracij za najlepše slovenske pesmi za otroke Rasla je Jelka. Kakšni občutki vas prevevajo, ko se ozrete nazaj na vsa leta svojega ustvarjanja?

Iskreno povedano, sem bila na neki način kar preveč počaščena in tudi presenečena. Ko se je začelo govoriti o tej antologiji, nisem imela prave predstave, potem ko je nastala, pa sem videla, da je to lepa stvar. Ne gre samo za moje ilustracije, gre tudi za pregled poezije, ki je namenjena otrokom. Zdi se mi lepo, da majhnemu otroku najprej prebereš pesmico ali pa zelo kratko zgodbico. To imajo najraje. Jaz pa tudi. Od vedno imam rada poezijo. Z malo besedami zelo veliko pove. Rada berem in ilustriram tudi prozo. Na sploh sem knjižni molj, poezija je zame češnja na torti.

Kateri ustvarjalci vas navdušujejo?

Če začnem pri klasiki, so to zagotovo Kosovel, Murn in Minatti. Njihove pesmi sem znala na pamet. Da o Prešernu niti ne govorim. Prešernov Sonetni venec znam še danes na pamet. Teh pesmi se nisem učila, imela sem jih tako rada, da so mi ostale v spominu, ko sem jih nekajkrat prebrala.

Kakšen direndaj je bil v razredu, ko je profesorica naročila, da se moramo Gregorčičevo Soči naučiti na pamet. Jaz pa sem bila tiho in sem si mislila: Saj jo že znam. Poezijo sem dobesedno vsrkala.

Kar se otroških ustvarjalcev tiče, je zame ta hip glavna pesnica in pisateljica Anja Štefan. Pa to ni le moje mnenje, tudi urednice na Cicibanu, ki »odpirajo« vrata mladim, dobro vedo, da je novih ilustratorjev kar nekaj, dobrih piscev za otroke pa ne veliko. Niti pisateljev niti pesnikov. Ne vem, zakaj, ampak tako je. Saj jih je kar nekaj, a ti pišejo že dolgo, recimo Andrej Rozman Roza, Feri Lainšček, Peter Svetina, Cvetka Sokolov … Anja je med njimi nekaj posebnega.

Včasih sva veliko sodelovala tudi z Janezom Bitencem, ki je imel poleg besedila tudi melodijo, kar je sploh potegnilo – tako otroke in vzgojiteljice v vrtcih kot učiteljice. Gledali so slikico, učili so se pesmico, potem so pa še zapeli. Nekatere njegove pesmi so kar ponarodele.

Včasih je veliko pesnikov in pesnic pisalo tudi za otroke, denimo Anica Černejeva, Igo Gruden, Oton Župančič, Fran Levstik, Jože Šmit, Kajetan Kovič, Vojan T. Arhar, Miroslav Košuta, Niko Grafenauer, Svetlana Makarovič, Tone Pavček, Neža Maurer ... Podobno je pri ilustraciji. Ali imaš dušo, da čutiš kot otrok, ali pa ne. Lahko si velik slikar, a če tega ne čutiš, se ne moreš prisiliti.

Kaj pa med ilustratorji? Kdo med njimi vam je blizu?

Stara garda – Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Milan Bizovičar, Ive Šubic, Ivan Seljak - Čopič, tudi Jože Ciuha in Lidija Osterc – je bila strnjena povojna garnitura. Jaz, ki sem bila rojena desetletje pozneje, sem težko prišla mednje. Ni bilo skupine tako kot danes. Takrat sem bila približno deset let čisto sama, ne vem zakaj. Na Akademiji za ilustracijo ni bilo zanimanja. Kolegi so se iz mene delali norca, češ da bom risala kužke.

Za menoj so se pojavili Kostja Gatnik, Kamila Volčanšek, Marjan Manček, Zvonko Čoh, Alenka Sottler – spet je rasla nova skupina. Zdaj deluje najmlajša skupina, v kateri je najmlajša Hana Stupica. Za nas so to ta mladi.
 

Vaš opus je izjemen, ustvarili ste več kot dvesto knjižnih projektov in izdanih je bilo več kot 2.000.000 izvodov posameznih knjig v različnih izdajah za Mladinsko knjigo. Z vašimi deli so rasle generacije in generacije otrok ... Kaj si mislite ob teh uspehih?

Nikoli nisem mislila, da bom naredila uspešnico, niti nisem vedela, kaj bo imelo uspeh. Uspešnica je nekaj, kar se zgodi samo po sebi, pa ne veš zakaj. Vedno pa je kombinacija vzročnih zvez – kdo je avtor, kakšna sta besedilo in slika, pa tudi čas, v katerem je delo izšlo. Ena mojih ljubih knjig je Levi devžej Prežihovega Voranca. V današnjem času preobilja in spakovanja takšne primarne revščine otroci ne morejo sprejeti, da bi ta zgodba lahko bila uspešnica. Mislim, da je uspešnica tudi časovno pogojena.

Pa še ena bistvena stvar je, ki jo ima Mladinska knjiga. To je likovni urednik. Ta je nepogrešljiv. Ko ljudje ustanovijo založbo, ničesar ne vedo o kvaliteti likovnih del. Mladih ljudi nima kdo učiti in korigirati. To pri Mladinski knjigi počne Pavle Učakar. Ima tudi občutek, kakšno besedilo dati kateremu ilustratorju. Ustvariti podobo pomeni, dati ji likovno obliko in čustvo, da nekaj pove. Pes je lahko živ ali pa ustvarjen. Eden je živ in laja, drugi je pa ... To težko na hitro povem, a o tem sem veliko premišljevala.

Spoznala sem, zakaj sem tako všečna. Veliko ljudi ima podobno notranjost, kot jo imam sama. Ker podobno čutijo, prepoznajo, kar dam iz sebe. Nekateri pravijo, da je to zato, ker so moja dela pocukrana. A ne gre za to, to je nekaj več. Ob opazovanju mojih slik se v ljudeh prebudijo občutja, nekaj lepega, toplega in srčnega …

Vaši najuspešnejši knjigi sta Moj prijatelj Piki Jakob in Maček Muri, ki ste ju ustvarili s Kajetanom Kovičem. Kako je nastal Piki Jakob?

Delala sem za založbo Borec. Takrat še nisem poznala ne Kajetana Koviča ne zgodbe o Pikiju. Urednik Ivo Zorman je v program uvrstil tudi Pikija Jakoba, me povabil k sodelovanju in tako je celo leto izhajal v reviji Kurirček. Iz tega so potem naredili tudi prvo črno-belo knjižico.

Spominjam se, kako sem nekoč sedela pri Zormanu v redakciji, in je zazvonil telefon. »Pisatelja imam na liniji,« je dejal Zorman, »pa se dogovorita o tem medvedu. Nič nima proti, če bi ga ti risala.« Kovič mi je po telefonu dal samo nekaj skopih podatkov. Povedal je, da je lutko kupil za sina, ko se je vračal iz tujine. Da ima medved veliko glavo, da je ploščat kot piškot. Nog in rok ni premikal. Dodal je še, da je zelo preprost. Rjavo-bel. To je bilo vse, kar sem vedela. Ko sem ga narisala, je Kajetan Kovič, ko ga je videl, dejal, da je sinov medved točno tak.

Tako se je začelo najino sodelovanje. Nato sem narisala črno-bele ilustracije za knjižico, za založbo Borec. Pozneje sem za Mladinsko knjigo naslikala barvne ilustracije Od tega je že več kot štirideset let. Ta knjiga je prebila led. Od takrat dalje sem imela veliko ponudb za ilustriranje. Zanimivo, kako se kdaj nekaj tako posreči, da živi dolgo vrsto let, nekaj drugega pa ne, čeprav sem se prav tako zelo potrudila. Tako pač je.
 

Kaj pa zgodba o Mačku Muriju?

Ta je nastal pozneje kot začetni Piki. Takrat sem Koviča že poznala in pogovarjala sva se o mačkih. Beseda je dala besedo in povedal je, da so imeli doma črnega muca. Mi črnega mačka nismo imeli, dasi smo imeli morje mačkov. Tudi zdaj imam doma eno muco. Pripovedoval mi je o tem mucu. Nato je napisal zgodbo. Sama pri vsebini nisem imela nič. Če bi imela kaj besede, v knjigi zagotovo ne bi bilo nogometa, ker me prav nič ne zanima.

A pisatelju moraš vedno pustiti, da po svoje napiše zgodbo. Ti mu slediš. Dober ilustrator je močen ustvarjalec, v globokem bistvu je tudi poustvarjalec. Prilagoditi se mora danemu besedilu. O slikanici Maček Muri se nisva veliko pogovarjala. Ko sem zgodbo prebrala, sem takoj imela likovno predstavo. Če bi Murija risala danes, čeprav nerada delam že narejene reči na novo, imam občutek, da bi se ga lotila drugače. Ni pa nujno, da bi bilo boljše. Morda bi ga bolj razdrobila in detajlirala. Takrat sem slikala preprosto, ker drugače še nisem znala. Ravno to je verjetno imelo svoj uspeh. Morda prav ta preprostost nagovori »bralce«.
 

Vaša prva velika slikanica je bila Miškolin, ki letos praznuje 50 let. Nam poveste še zgodbo o nastanku te zgodbe Josipa Ribičiča?

Potem ko sem za Mladinsko knjigo že delala leporele, me je gospa Brenkova nekoč poklicala in povedala, da je ena od ilustratork, s katerimi je takrat sodelovala in ki je že prevzela to delo, za daljši čas odpotovala, da pa se gospodu Ribičiču, ki je bil takrat že v letih, zelo mudi. Vprašala me je, ali bi lahko ilustrirala Miškolina. Bila sem presrečna, šlo je za slikanico.

Spomnim se, da je v risalnici – takrat sem v osnovni šoli še poučevala likovni pouk – nekdo potrkal, neka deklica je šla odpret vrata in me poklicala: »Tovarišica, neki gospod vas želi.« Šla sem ven in pred vrati je stal gospod Josip Ribičič. Dolg in suh, že star. In je rekel takole: »Veste, tovarišica Reichmanova, ne zamerite mi, moral sem priti. Tako neznani in mladi ste še in to je meni tako ljuba knjiga. Ne vem, kako jo boste naredili.« »Tudi jaz ne vem,« sem mu odgovorila. (smeh) »Ampak če želite, bom naredila par skic in vam jih prinesla pokazat.« »Bi prosil,« je rekel.

Takrat sem bila zelo pridna, takoj sem začela risati Miškolina. Vse noči sem delala in čez dober teden sem mu skice prinesla domov na Prule. Bil je zelo zadovoljen. Potem smo z njegovo ženo, gospo Rozi, skupaj večerjali. Tako sem dobila to delo. Pozneje sem v Književnih listih videla, to objavo imam še vedno spravljeno, da je gospod Ribičič v bolnišnici dobil natisnjeno knjigo in da je bil zelo vesel. Kmalu za tem je umrl. To je zgodba o Miškolinu, ki je bil zame dober začetek. Tudi ta slikanica še vedno živi.

Sodelovali ste s številnimi slovenskimi avtorji – s Svetlano Makarovič ste leta 2019, ko sta obe praznovali 80 let, prvič izdali skupno slikanico, Strašnega volka ...

S Svetlano sva se vedno zelo dobro ujeli, a iz uredništva ni nikoli prišel predlog, da bi se pri kakšnem delu povezali. Še zelo na začetku mi je dal urednik Niko Grafenauer nekaj v delo, a tisto je bil kiks. Prvič: obe sva bili še zelo mladi. In drugič: v delo sem dobila škrata Kuzmo. Škrat Kuzma ni besedilo zame. Je poreden in za nekoga, ki ima v sebi karikaturo.

Med številnimi Svetlaninimi zgodbicami, ki so vse vrhunske, sem izbrala Strašnega volka. Veste, zelo rada imam volkove. Volk je žival, ki mi vzbuja spoštovanje in malo strahu. V sebi ima nekaj veličastnega. Tisto tuljenje pozimi je pretresljivo. Do volkov sem vedno imela neko spoštovanje.
 

Kaj še radi rišete?

Vse. Še posebej otroke in živali. Otroci so kot bitja zelo lepi. Manjši ko so, bolj so ljubki, lepi in še nepokvarjeni. Pozneje jih pokvarimo mi, ko jim govorimo, kako so srčkani. Ko otrok to sliši, se začne pačiti, postane domišljav in izgublja lepoto divje živalskosti.

Tudi mucek, ko se igra in dela luštne skoke, ne ve, kako lep in ljubek je. V tem je njegov čar. In to je tudi v majhnem otroku – da ne ve.
 

Kašni pa ste bili vi kot deklica?

Zelo sem bila introvertirana. Zdaj nisem več. Bila sem edinka, šele po vojni sem dobila brata. V našem vrtu sem živela sama in se te samote navadila. Stanovali smo blizu opekarne, od tam mi je oče nosil glino. Iz nje sem izdelovala figurice in jih sušila ter zjutraj komaj čakala, da vstanem in vidim, kaj je nastalo. Pa je bilo vedno vse razpokano, ker je bila glina slaba. Morala bi imeti plastelin ali fimo maso, a takrat nismo imeli nič.

Ure in ure sem opazovala živali. Imeli smo majhen vrt, na njem pa veliko metuljev. Danes metuljev ni več. Če čez vse poletje vidim tri, jih je že veliko. Pa pikapolonice tam v travi in med zeljnatimi glavami … pa gosenice … Vse to sem opazovala, prijemala v roke in božala, kar sem le ulovila. Rada sem poslušala kosa, ki je pel zvečer. Kosi so tako lepo peli, da so mi še danes pri srcu. Tako žalostno in otožno se pogovarjajo.

Niti za sekundo ni bilo dolgčas, čeprav nismo imeli nič. Če bi mi takrat nekdo rekel, da bom imela vse te igrače, ki jih imam danes, mu ne bi verjela. A pozneje spoznaš, da ni sreča v tem, da imaš, ampak da si. Biti – ne imeti. Vsi težimo k imeti, ampak na koncu življenja vidiš, da se preveč zasuješ s stvarmi. Ta lonček, pa ta lučka, pa to je lepo … In naenkrat si star in zasut s stvarmi. Stvari ti dajejo zadovoljstvo, sreče pa ne. Sreča je globlja stvar. Je neka notranja potešitev, ki jo težko opišem.

Kaj vam je dala ilustracija? Kaj bi bili, če ne bi bili ilustratorka?

Če se ne bi rodila s to danostjo, bi bila pridna in sposobna dijakinja, ki bi šla študirat medicino. Zanimala bi me prefinjena kirurgija. Mislim, da bi bila dobra in bi se zelo trudila ter izobraževala. Tudi odgovornost bi imela. Ne bi pa bila dobra pravnica ali ekonomistka, če bi morala imeti opravka s financami.
 

Kako ustvarjate danes? Drugače kot na svojih začetkih?

Niti ne. Predvsem moram biti sama. In ta čas najtežje dobim, saj me vedno kdo zmoti. Ko so bili otroci še majhni, so bili seveda na prvem mestu. Vedno sem delala vse obenem – od gospodinjstva do ilustriranja. Ko sem šla v svobodni poklic, sem bila ves čas doma. Tako je pri meni vse pomešano. Potem ko dam kuhat krompir, grem v sobo in se koncentriram, kje sem ostala pri sliki. Potem zazvoni telefon, pozvoni poštar, nekdo pride na obisk …

No, to je življenje. Tega se moraš navaditi. Ni pa najlažje. Najlažje je, da si v komori in zaplavaš. Ko prideš notri, ko plavaš, se zgodi neke vrste meditacija. Takrat pozabiš na vse. Če me je bolel zob, sem pozabila na bolečino. Ko sem nehala risati in vstala od mize, sem začutila, da me še vedno boli. Tako to je.
 

Kako vzdržujete svojo ilustratorsko kondicijo?

Ne bom pretiravala, če rečem, da ni dneva brez črte. Če ni črta na papirju, pa premišljujem o njej. Tudi če sekljam čebulo, razmišljam, kako bom kaj naredila. Vse se prepleta, tako kot pri materinstvu. Ne moreš reči, da ves dan misliš na otroka, a je vseeno ves čas vpleten. Vse življenje se ti prepleta – otrok, vnuki, družina ... In pri ilustraciji je zelo podobno.

Ko začnem neko stvar, imam vedno občutek, da nič ne znam. »Aha,« si pravim, »zdaj je pa konec. Nekoč se pač neha.« Zato ne začnem delati takoj, ampak hodim naokoli kot maček okoli vrele kaše. Potem pa se le usedem, pride prva misel in nato se odpirajo vratca. Tako je pri vsaki stvari. Tudi ko sem začela kuhati, je bilo podobno. Nič nisem znala. Potem pa se naučiš. Vidiš, da gre veliko stvari po istem postopku. Moraš pa razmišljati. Ter imeti ljubezen, veselje in strast. Ne govorim le o svoji umetnosti, to velja za vse poklice.

Pravi užitek je, ko ti nekaj gre, ko se ti začne odpirati. Seveda so vmes tudi obupne muke. A ko se ti odpre, zjutraj komaj čakaš, da se zdani, da greš pogledat, kaj si zvečer naredil in kako deluje. Velikokrat zjutraj opaziš napako, včasih se ti zdi delo dobro.

Profesor Jakac nam je na Akademiji položil na srce: »Kar naprej morate risati. Tudi v zobozdravstveni čakalnici imejte s seboj skicirko in svinčnik, pa skicirajte. Karkoli. Samo delajte. To so vaše beležke.«

Umetnik se ne more kar roditi. Potreben je talent, danost, ampak ustvarjanju je treba posvetiti ure in ure. Nikoli ne pride do tega: zdaj pa zna vse. Med vsemi svetovnimi umetniki, pa jim imam cel kup zelo rada, najbolj občudujem Michelangela kiparja. Iz ogromnega carrarskega marmorja, ki so ga komaj pricjazili iz kamnoloma, je izklesal neverjetne umetnine: denimo Davida ali Pietà. Koliko detajlov, kakšna anatomija, vsaka najmanjša gubica je izdelana do potankosti. Mrtve je moral secirati, da je videl, kako je zgrajena mišica. Za taka brezhibna dela je potrebno veliko dela in znanja.
 

Kakšen je vaš nasvet mladim ilustratorjem?

Zelo preprost. Osnova je znati risati in to na pamet, po spominu. Govorim za ilustratorja, za slikarja ne. Ilustraciji moraš dati obliko, življenje. Že beseda ilustrire pomeni osvetliti, nekaj dvigniti, dvigniti besedilo, da še bolj seže do človeka. Obrtno znanje, študij, risanje, to je zame conditio sine qua non. Brez tega ni nič.

Od tu naprej pa je vse odvisno od posameznika; koliko ima domišljije, kako priden je, kako se zažene v delo, koliko išče, razmišlja … Pri teh stvareh mora biti obrtniško znanje perfektno. Potem si prost. Potem lahko stiliziraš, narediš po svoje.

Sama sem narisala nič koliko živali, ki jih še nikoli nisem videla v živo, pa jih tudi ne bom. Pri ilustraciji je treba imeti ogromno risarskega znanja. Enkrat nastopajo severni medvedi in iglu, drugič spet nekaj drugega. Kar se naprej učiš.

Je kaj, kar bi radi še ustvarili, pa se tega niste nikoli lotili?

Vedno so me zanimali otroški portreti. Danes je to malo pasé, ker je fotografija tako vrhunska. Portret otroka je nekaj izjemno težkega in lepega hkrati. Ko imaš portretiranca en dan pred sabo, na sliko prenašaš ta vtis, ko pa pride drugi dan na seanso, je spet malce drugačen. Dobiti ta značaj, to lepoto otroka, to me zanima. Vanjo se lahko poglabljaš vse življenje.